Na svežem zimskem zraku

V zadnjem času so mi vsa gibanja v naravi še v večje veselje. Mogoče zato, ker ponavadi z menoj na svežem zraku uživa še kdo, ali pa tudi zato, ker ni več čisto samoumevno, da si nataknem tekaške copate in grem pač teči, ampak je vedno potrebna še dodatna organizacija; varstvo, prehranjevanje... To je "trening mam" - prvič sem vesela, da sem dobila možnost, drugič se pa mudi nazaj k pikici in so zato treningi še toliko bolj učinkoviti, ker dam od sebe skoraj svoj maksimum; v smislu, kdaj bo naslednja možnost, zato, se moram še toliko bolj zmatrati. Bomo videli, če bo zaradi tega maraton kaj hitreje pretečen?!

Prejšni vikend smo po dolgem času pozimi obiskali Soriško planino. Sredi smučarskega teka sem naenkrat ugotovila, kako zelo uživam v tistem gibanju, vdihavanju mrzlega zraka, pogledu na zasnežene smreke in lovljenju sramežljivih sončnih žarkov. Bila sem srečna, da lahko počnem kar počnem.

Včasih me je med takšnimi aktivnostmi lahko hitro zmotil prevelik mraz ali nerazpoloženost, sedaj pa me nič ne ustavi, ko samo dobim priložnost, da stopim na smučke. V bistvu je tale Soriška planina kar ena prijazna destinacija. V moji mladosti sem se dnevno vozila po tistih ovinkih na smučarske treninge. Tako, da je kar hecno opazovati, ko poznaš vsak košček ceste in vidiš, da se v bistvu ni kaj dosti spremenilo. Cesta mi je ostala ljuba samo še za poletne kolesarske treninge, drugače me pa ni prav nič vleklo v ta konec. Sedaj je drugače; možnost smučarskega teka, turne smuke, izmeničnega varstva z toplo kočo, ob koncu pa še sankanja z pikico. Dovolj razlogov za ponoven obisk, ki pa je pogojen z sončnim vremenom in idilično zimo.