Tole imam že dolgo v glavi, ampak dnevi kar drvijo mimo mene. Ker se je letošnje poletje spontano razvilo v "poletje jeklenih mam", sta bila julij in avgust povečini namenjena delu, pikici in Bohinju.
Tri mame, šest majhnih otrok, Triatlon jeklenih, dobrodelni projekt, veliko treninga in še več smeha, tako nekako bi lahko označila naše zadnje tedne. Ponovno je šport povezal podobno misleče in zame bo letošnji triatlon tudi v znamenju dobrega prijateljstva in simpatičnega rivalstva, ker odkrito želimo biti vse najboljše. Zaradi tega kar velika količina treninga in trenutno zelo dobro počutje v svoji koži.
Smo pa "jeklene mame" še vedno mamice in zadovoljstvo naših otrok je pred vsemi treningi. Poleg tega smo punce oziroma žene in vsaj zame je "moje brezskrbno leto z pikico" že končano, tako da je tu še ordinacija... Vse to zahteva veliko usklajevanja in dobre volje. Kolikokrat se je zgodilo, da sem si zjutraj v glavi pripravila približen načrt dneva, potem pa ni bilo varstva ali pa je pikica zaspala uro kasneje kot si je zaželela mama. Noge bi šle teči, srce je na dveh krajih, glava pa razmišlja in išče nove možnosti in kombinacije za trening. Ali ko po končanem delu hitim po pikico, grem pospravljat, vmes se igrava, kuhava in zlagava perilo in ko nisva več sami, ona zadrema, jaz pa že hitim v Crngrob ali do Naceta.
Šport pa zame še vedno pomeni najprej sprostitev in potem trening. Ne dam vseh tistih trenutkov samote, ko čutim da telo "dela", da je glava polna kisika in ko vem, da sem nekje, kjer sicer ne bi bila in nikoli ne bi ujela tistega žarka izza oblaka, jutranje meglice ali prvih barv jeseni...
Včasih sem med tekom veliko premišljeva predvsem o svojem delu in novih idejah, sedaj pa ponavadi "planiram" naslednje dneve, razmišljam, če sem pripravila vse, da se bosta pikica in ati znašla (čeprav je ponavadi tudi, če na kaj pozabim, vse vredu), kaj bom skuhala, dala v torbo, da bo za varstvo poskrbljeno, meni pa omogočen trening... Odkar pikica dopoldneve preživlja v organiziranem varstvu, je sicer malo drugače; postaja rutina in lažje odklopim, spet več premišljujem o svojem delu, o sebi. So pa zato popoldnevi rezervirani samo za naju in jih prav tako ne dam...
In nazaj k jeklenim mamam. Vsaka je na svoj način posebna; občudujem mamo trojčic zaradi njene organiziranosti in discipliniranosti, ker ji nikoli ne zmanjka volje in idej, ker zvečer, ko da punce spat, (in ne gre veslat;-) še speče torto, skuha marmelado, skvačka copatke ali naštrika puloverček za svoje punce. Spoštujem mamo dvojčkov zaradi njene neizmerne energije, nalezljive dobre volje in sproščenosti. Ko si skupaj z njo, imaš občutek, da lahko vse narediš, samo odločit se je treba.
In čeprav imamo vse tri skoraj vedno nasmeh do ušes, pridejo tudi trenutki, ko ni vse tako enostavno. Ko bi bil na dveh koncih hkrati in imel šest rok. Ko imaš občutek, da si sam za vse. Ko si utrujen in naveličan kombiniranja. Takrat je težko biti "jeklena mama"!
Potem pa se nenapovedano prikaže dragi in možnost za trening in nasmeh je spet tu! Hvala vsem, ki ste z našimi zakladki, ko mi migamo. Rada sem jeklena mama. Tudi zaradi tega, ker rada pomagam drugim! Več o mamah triatlonkah pa tu .
Tri mame, šest majhnih otrok, Triatlon jeklenih, dobrodelni projekt, veliko treninga in še več smeha, tako nekako bi lahko označila naše zadnje tedne. Ponovno je šport povezal podobno misleče in zame bo letošnji triatlon tudi v znamenju dobrega prijateljstva in simpatičnega rivalstva, ker odkrito želimo biti vse najboljše. Zaradi tega kar velika količina treninga in trenutno zelo dobro počutje v svoji koži.
Smo pa "jeklene mame" še vedno mamice in zadovoljstvo naših otrok je pred vsemi treningi. Poleg tega smo punce oziroma žene in vsaj zame je "moje brezskrbno leto z pikico" že končano, tako da je tu še ordinacija... Vse to zahteva veliko usklajevanja in dobre volje. Kolikokrat se je zgodilo, da sem si zjutraj v glavi pripravila približen načrt dneva, potem pa ni bilo varstva ali pa je pikica zaspala uro kasneje kot si je zaželela mama. Noge bi šle teči, srce je na dveh krajih, glava pa razmišlja in išče nove možnosti in kombinacije za trening. Ali ko po končanem delu hitim po pikico, grem pospravljat, vmes se igrava, kuhava in zlagava perilo in ko nisva več sami, ona zadrema, jaz pa že hitim v Crngrob ali do Naceta.
Šport pa zame še vedno pomeni najprej sprostitev in potem trening. Ne dam vseh tistih trenutkov samote, ko čutim da telo "dela", da je glava polna kisika in ko vem, da sem nekje, kjer sicer ne bi bila in nikoli ne bi ujela tistega žarka izza oblaka, jutranje meglice ali prvih barv jeseni...
Včasih sem med tekom veliko premišljeva predvsem o svojem delu in novih idejah, sedaj pa ponavadi "planiram" naslednje dneve, razmišljam, če sem pripravila vse, da se bosta pikica in ati znašla (čeprav je ponavadi tudi, če na kaj pozabim, vse vredu), kaj bom skuhala, dala v torbo, da bo za varstvo poskrbljeno, meni pa omogočen trening... Odkar pikica dopoldneve preživlja v organiziranem varstvu, je sicer malo drugače; postaja rutina in lažje odklopim, spet več premišljujem o svojem delu, o sebi. So pa zato popoldnevi rezervirani samo za naju in jih prav tako ne dam...
In nazaj k jeklenim mamam. Vsaka je na svoj način posebna; občudujem mamo trojčic zaradi njene organiziranosti in discipliniranosti, ker ji nikoli ne zmanjka volje in idej, ker zvečer, ko da punce spat, (in ne gre veslat;-) še speče torto, skuha marmelado, skvačka copatke ali naštrika puloverček za svoje punce. Spoštujem mamo dvojčkov zaradi njene neizmerne energije, nalezljive dobre volje in sproščenosti. Ko si skupaj z njo, imaš občutek, da lahko vse narediš, samo odločit se je treba.
In čeprav imamo vse tri skoraj vedno nasmeh do ušes, pridejo tudi trenutki, ko ni vse tako enostavno. Ko bi bil na dveh koncih hkrati in imel šest rok. Ko imaš občutek, da si sam za vse. Ko si utrujen in naveličan kombiniranja. Takrat je težko biti "jeklena mama"!
Potem pa se nenapovedano prikaže dragi in možnost za trening in nasmeh je spet tu! Hvala vsem, ki ste z našimi zakladki, ko mi migamo. Rada sem jeklena mama. Tudi zaradi tega, ker rada pomagam drugim! Več o mamah triatlonkah pa tu .
Komentarji
Objavite komentar