Ojoj...kako meseci bežijo. Jesen je ušla mimo mene, pravo zimo še čakam.
Začetek poletja čakamo tudi novega "cvergelčka", poslednično zato od mene zadnje mesece ni bilo kaj dosti akcije. Bolj to, kako se čim boljše volje prebiti skozi dan. Nisem si mislila, da se sploh lahko počutim tako slabo. Ponavadi mi vsaj tek pomaga. Vendar, ko sem se jeseni odpravila po dozo svežega zraka, mi je bil že sprehod napor. Na res dobre dni sem uspela teči pol ure, takrat sem vedno tudi začutila tisto moje veselje v gibanju in se potolažila, da tudi prijetni napori še pridejo in da je to samo obdobje, ki se pa tako ali tako konča z nečim najlepšim...
Zdaj, ko spet lahko odtečem eno uro, imam tudi več časa za premišljevanje (če grem na tisti zelo kratek tek, mi v glavi uspe obdelati le najbolj nujne in aktualne misli). Zato sem se odločila, da je pa res že čas, da nekaj napišem.
Kljub vsemu je za nami kar pestra jesen; začetek z Bego implantati, izobraževanja v Nemčiji, dela v novih ordinacijah so se končno resneje začela in upam, da nas jeseni čaka selitev, Pikica je dobila bratrančka in se začela veseliti vrtca, preživeli smo enkraten novemberski plezalni teden v Italiji, Ljubo je pretekel štiri maratone, Nada dva...
Naši novoletni prazniki so bili tudi zato bolj umirjeni, vendar so vseeno prehitro minili, zapolnjeni z dnevnimi izleti na tekaške smuči, sanke, v skalo, z družinskimi srečanji...
Mogoče nekaj o letošnjem jesenskem odkritju; plezanju v Oltre Finale in bivanju v simpatični kamniti vasici Colletta di Castelbianco. Varno spravljena sredi jesenskih pisanih gričev, samo nekaj kilometrov od živahne italijanske riviere, z veliko možnosti obiskov različnih plezališč, tekanja po simpatičnih poteh ali pa samo za raziskovanje ozkih uličic z pisanimi vrati in posedanje v miru zelenih teras. Še en kraj kamor se še vrnemo...
Začetek poletja čakamo tudi novega "cvergelčka", poslednično zato od mene zadnje mesece ni bilo kaj dosti akcije. Bolj to, kako se čim boljše volje prebiti skozi dan. Nisem si mislila, da se sploh lahko počutim tako slabo. Ponavadi mi vsaj tek pomaga. Vendar, ko sem se jeseni odpravila po dozo svežega zraka, mi je bil že sprehod napor. Na res dobre dni sem uspela teči pol ure, takrat sem vedno tudi začutila tisto moje veselje v gibanju in se potolažila, da tudi prijetni napori še pridejo in da je to samo obdobje, ki se pa tako ali tako konča z nečim najlepšim...
Zdaj, ko spet lahko odtečem eno uro, imam tudi več časa za premišljevanje (če grem na tisti zelo kratek tek, mi v glavi uspe obdelati le najbolj nujne in aktualne misli). Zato sem se odločila, da je pa res že čas, da nekaj napišem.
Kljub vsemu je za nami kar pestra jesen; začetek z Bego implantati, izobraževanja v Nemčiji, dela v novih ordinacijah so se končno resneje začela in upam, da nas jeseni čaka selitev, Pikica je dobila bratrančka in se začela veseliti vrtca, preživeli smo enkraten novemberski plezalni teden v Italiji, Ljubo je pretekel štiri maratone, Nada dva...
Naši novoletni prazniki so bili tudi zato bolj umirjeni, vendar so vseeno prehitro minili, zapolnjeni z dnevnimi izleti na tekaške smuči, sanke, v skalo, z družinskimi srečanji...
Mogoče nekaj o letošnjem jesenskem odkritju; plezanju v Oltre Finale in bivanju v simpatični kamniti vasici Colletta di Castelbianco. Varno spravljena sredi jesenskih pisanih gričev, samo nekaj kilometrov od živahne italijanske riviere, z veliko možnosti obiskov različnih plezališč, tekanja po simpatičnih poteh ali pa samo za raziskovanje ozkih uličic z pisanimi vrati in posedanje v miru zelenih teras. Še en kraj kamor se še vrnemo...
Komentarji
Objavite komentar