Ostajam jeklena in...nasmejana

Zadnji vikend v avgustu je zadnja leta kar malo rezerviran za Triatlon Jeklenih. Sploh odkar smo se začele "jeklene mame" bolj družiti, je udeležba že skoraj obvezna (opravičilo je lahko skoraj samo nosečnost ;-)

Letos sem si nekaj obljubila - da ne bom načrtno trenirala za triatlon in da dragi in moji punci ne bodo "trpeli" pomanjkanja moje pozornosti in skupnega druženja, na račun športanja. Že tako bi si želela več skupnega časa. In to je izgledalo nekako tako, da sem tekla predvsem zjutraj, ko so mogoče še spali. Na kolo sem šla, ko so se tako ali tako peljali v Bohinj in smo bili potem še cel vikend skupaj tam. Ali pa sva pikici "zapakirala" v prikolico in smo skupaj odkolesarili na izlet, po možnosti v kakšen klanec. Veslala pa tako skoraj nisem in sem bolj računala na vse preveslane kilometre vse od rane mladosti naprej...

Na triatlon sem si želela, ker sem vedela, da si bova zagotovila neko varstvo in bom imela tako eno priložnost ponovno narediti nekaj težkega. Šla sem brez posebnh ciljev, ampak bolj z željo da uživam. Vedela sem pa, da sem "fit".

Mogoče je pa ključ v sproščenosti - Za deset minut izboljšan osebni rekord in prvič v življenju čas pod tremi urami, pa še celo pot se mi je smejalo. To je to. Leta ti res prinesejo neko pamet in izkušnje, da se stvari lotiš drugače in enkrat more vse poklopit. Prav veselim se naslednjega leta, ker vem, da se bom priprave lotila na podoben način. Za gušt!
Piki je bila ponosna na atija in mami in se sama že veseli, da bova lahko prav kmalu skupaj tekli, oziroma ona bi že. Šport ji pomeni zabavo in dobro voljo in ne nekaj "kar bi ji jemalo mamo" in tako mora ostati. Mogoče tudi zato, ker se iz vsakega teka vrnem nasmejana :-)

Vikend Jeklenih pomeni tudi eno tako simbolično slovo od poletja in skok v delovno jesen.
Že nekaj časa med tekom premišljujem o enem bolj zobozdravstvenem postu in tolikokrat sem si že rekla: "danes zvečer zares napišem kaj!".  Potem pa pride tisti miren del dneva, punci zaspita, končno čas le zame, za naju. Meni pa kar bolj paše vzeti v roke kakšen pletilski projekt, ali knjigo! Projekti čakajo in kupček raste (stvari za preštudirati, predali za pospravit, prispevki o zobeh za napisati...). Največkrat si potem ob koncu dneva rečem: "bom ko bosta punci večji!".
Samo vsakič, ko mi nekaj "rata", pa tudi, če je to osebni rekord na triatlonu, dobim voljo in nov zagon za naprej, tudi za študirat. Hecno. In trenutno mi kar gre.
Pa saj smo pridni! Dragi ima po zobozdravstvenem centru že naslednji projekt in načrti za našo hiško nastajajo. Zaenkrat je samo še pokošen travnik in prijazni sosedje, kmalu naš dom. Ni mi še čisto jasno. Ostajam pri mišljenju, ki se mi vedno bolj potrjuje - če pridno delaš, si pošten in želiš dobro, potem se ti to povrne tudi na takšen našin, da stvari tečejo kot je treba.