Ko zjutraj vstanem, rada vem kakšen dan me čaka. Vedno sem bila "jutranji človek". Nikoli mi ni problem vstati, ker mi toplina postelje ne pomeni toliko, kot dan ki ga začenjam in se ga veselim! Zato si ponavadi že med zbujanjem, naredim nekakšen urnik, kako naj bi dan potekal. Med vse obeznosti si razporedim še preostale stvari, ki bi jih rada počela. Zadnje mesece je malo drugače, ker me ne čakajo pacienti, si pa zato v dan "stlačim" sprehode, tek, obiske, pospravljanja... Ne maram vstati in ne vedeti kaj bi.
Danes sem bila pa kar malo v razcepu. Kepica je čakala mene na sprehod, že dva dni nisem tekla, treba je bilo prevzeti zabojčke, pa še z vozekom do ordinacije, da Pikico "preluftam". Nisem znala vse spravit v en red in sem začela lepo po vrsti; najprej z wrapom na Krancelj, skozi zasnečene veje, da se je kuža razmigal in midve malo nadihali svežega zraka, potem sem se spontano odločila za tek in še z varstvom in tekaško družbo se je vse poklopilo.
Sedaj smo že sredi dneva. Si rečem, da mi je že tako uspelo veliko več kot sem si zjutraj sploh mislila da mi bo. Mogoče je pa včasih tudi čisto dobro, če si pustiš, da se stvari odvijajo kot se, je potem manj slabe volje in nervoze.
Danes sem bila pa kar malo v razcepu. Kepica je čakala mene na sprehod, že dva dni nisem tekla, treba je bilo prevzeti zabojčke, pa še z vozekom do ordinacije, da Pikico "preluftam". Nisem znala vse spravit v en red in sem začela lepo po vrsti; najprej z wrapom na Krancelj, skozi zasnečene veje, da se je kuža razmigal in midve malo nadihali svežega zraka, potem sem se spontano odločila za tek in še z varstvom in tekaško družbo se je vse poklopilo.
Komentarji
Objavite komentar