Končno iz glave na ekran

Že nekaj časa se med vsemi svojimi takšnimi in drugačnimi gibanji v naravi, ko sem sama s svojimi mislimi, poigravam z idejo, da bi bilo le fino vse te trenutke nekam ujeti. Med jutranjimi teki po "mojem" Crngrobu, ko sončni žarki pronicajo skozi, sedaj zamrznjene in zasnežene, spomladi ozelenele, jeseni pa pisane veje in ko si sama pri sebi rečem kako lepo je živeti  in kako ni nikoli isto in kako rada bi vse to delila tudi z drugimi, da bi tudi oni lahko ujeli samo pikico te moje sreče, sem enkrat ugotovila, da bi bilo pa mogoče fino imeti blog. Da bi lahko po teku, preden začnem delati, kanček svoje tako pridobljene energije in dobre volje namenila tudi drugim. Da bi zapisala svoje misli, ki se mi včasih zdijo kot da pa, če ne bi šla teči, se tega ne bi nikoli spomnila. Da bi mogoče lahko tudi drugim razložila zakaj se kdaj odločim za nekaj, katere so prioritete (pa kot sem nekje zadnjič prebrala- čas bo pokazal, če so prave) in ker je veliko mojega razmišljanja namenjenega mojemu poklicu, da konec koncev včasih napišem kaj tudi o zobozdravstvu in naši ordinaciji.
Od poletja naprej, ko naju razveseljuje najina Pikica, še več časa preživim v naravi in tudi razmišljanja med sprehodi so drugačna, kot so med športnimi aktivnostmi in mogoče je zdaj tisti pravi čas, da sem pripravljena, da del sebe delim tudi z drugimi.