Kako sem vesela, da se najdejo skupaj takšni ljudje kot so člani športnega društva Vaitapu. Ljudje z veliko energije in veselja do gibanja v naravi in z voljo, da organizirajo takšna tekmovanja, kot se je včeraj prvič dogajalo po hribih nad Škofjo Loko - NajNaj21; Najtežji in najlepši polmaraton.
Že zaradi podpore za novo tekaško prireditev in pa tudi, ker je bil to dober trening za Mont Blanc maraton, sem se na tek prijavila že pred meseci. Na koncu smo bili pa kar cela ekipa, saj sta dovoljenje za spremljanje, po res prelepem krogu nad Puštalom, iz strani organizatorjev, dobila še kužata.
Vesela sem, ker sedaj poznam to progo in jo bom večkrat probala preteči tudi za trening. Včasih sem kar malo preveč brez idej in tečem vedno po istih poteh. Dolina Hrastnice in hribi nad njo, so sploh moje "odkritje" letošnje zime. Najlepše je to, da lahko začnem teči kar od doma in sem hitro na strmih gozdnih poteh.
Vreme včeraj zjutraj sicer ni delovalo najbolj prijazno, ampak se je med samim tekom izkazalo za idealno. Se je pa kasneje v cilju, na Sv.Andreju, ko smo uživali na topli zeleni travi (sploh naša najmlajša navijačica), pokazalo tudi nekaj sonca in ne najdem drugih besed kot, da nam je bilo preprosto luštno. To je tisti občutek, ki ga imam rada, ko je za tabo nekaj težkega, si prijetno utrujen, okoli tebe so ljudje z podobnimi interesi in vsak z svojo tekaško zgodbo tistega dne. Zadovoljni in zdravi ljudje!
In še malo o samem teku; noge se niso zdele čisto prave, tako da je bilo na nekaterih delih kar naporno, ampak vsak premagan klanec in zaslužen spust, mi je dal novega zagona, tako da so prišli tudi trenutki v katerih sem resnično uživala. Še bom šla, če ne zaradi drugega pa zradi borovcev tik pred vzponom na Tošč, zavijajoče potke po grebenih proti Osolniku, šumenja listja pod nogami, lepih razgledov, odmaknjenosti in tistih ponavljajočih občutkov zadovoljstva, ko prideš na vrh vsakega hriba!
Ostal je sicer en tak grenak priokus, da bi mogoče lahko iz sebe iztisnila še nekaj več, ker v cilju ni bilo tako hude utrujenosti. Mogoče sem imela kar malo preveč spoštovanja do zadnjih dveh klancev. So bile pa zato noge danes dovolj spočite za "jutranjo osemko" po Crngrobu. Želja po gibanju je spet ogromna, bo pa v naslednjih mesecih potrebna kar dobra organizacija, da bom lahko uresničila te svoje želje.
Že zaradi podpore za novo tekaško prireditev in pa tudi, ker je bil to dober trening za Mont Blanc maraton, sem se na tek prijavila že pred meseci. Na koncu smo bili pa kar cela ekipa, saj sta dovoljenje za spremljanje, po res prelepem krogu nad Puštalom, iz strani organizatorjev, dobila še kužata.
Vesela sem, ker sedaj poznam to progo in jo bom večkrat probala preteči tudi za trening. Včasih sem kar malo preveč brez idej in tečem vedno po istih poteh. Dolina Hrastnice in hribi nad njo, so sploh moje "odkritje" letošnje zime. Najlepše je to, da lahko začnem teči kar od doma in sem hitro na strmih gozdnih poteh.
Vreme včeraj zjutraj sicer ni delovalo najbolj prijazno, ampak se je med samim tekom izkazalo za idealno. Se je pa kasneje v cilju, na Sv.Andreju, ko smo uživali na topli zeleni travi (sploh naša najmlajša navijačica), pokazalo tudi nekaj sonca in ne najdem drugih besed kot, da nam je bilo preprosto luštno. To je tisti občutek, ki ga imam rada, ko je za tabo nekaj težkega, si prijetno utrujen, okoli tebe so ljudje z podobnimi interesi in vsak z svojo tekaško zgodbo tistega dne. Zadovoljni in zdravi ljudje!
Ostal je sicer en tak grenak priokus, da bi mogoče lahko iz sebe iztisnila še nekaj več, ker v cilju ni bilo tako hude utrujenosti. Mogoče sem imela kar malo preveč spoštovanja do zadnjih dveh klancev. So bile pa zato noge danes dovolj spočite za "jutranjo osemko" po Crngrobu. Želja po gibanju je spet ogromna, bo pa v naslednjih mesecih potrebna kar dobra organizacija, da bom lahko uresničila te svoje želje.
Komentarji
Objavite komentar