Dva dni in dva jutranja teka kasneje, so vtisi že skoraj strnjeni. Letošnji malce poseben triatlon Jeklenih je za nami. In? Zadovoljna z doseženim časom in počutjem med triatlonom, pa vseeno hkrati malo tudi razočarana nad sabo in doseženim mestom. Punce so bile res dobre!
Lepo po vrsti; še en vremensko fantastičen dan je bil in tudi razpoloženje je bilo pravo. Malo me je motilo le to, da utrujenost v zadnjih dneh kar ni in ni hotela stran.
Najprej veslanje, ki je še mene presenetilo. Jeklena mama Lucija in jaz sva ena za drugo prišli iz jezera, počutila sem se močno in prav veselila sem se naslednjih disciplin. Letošnja novost, z kasnejšim štartom štafet, se je izkazala za odlično. Jezero je bilo ob štaru prav presenetljivo mirno in tudi občutek, da sem blizu najhitrejšim je dober.
.......
Nadaljevanje pisanja pa je sledilo šest dni in pet jutranjih tekov kasneje, ko vtisi niso bili več tako burni.
Nazaj k Jeklenim. Na kolesu sem sledila Ljubotu in bila kar dolgo v ženskem vodstvu, potem pa me malo pred Uskovnico prehiti najprej Teja, za njo pa v šusu še Ajda in Valentina. Če te punce, poleg vsega, še lepo pozdravijo in te vprašajo, kako je šlo veslanje, se moraš počutiti rahlo nemočnega in priznam, da sem se v tistem trenutku vdala v poraz. Kar ni bilo več prave motivacije in od menjave naprej je šlo bolj za užitek. Nasmehi in zahvale za navijače ob poti, na koncu pa pričakovano veselje, ki pa vseeno ni bilo tako sladko, ker sem takoj vedela, da bi lahko iz sebe stisnila več.
Vprašanje, ki mi gre po glavi je, ali sem tega sploh sposobna? Ali bi se bila pripravljena boriti do konca, kot se je za zmago, jeklena mama Teja? Mogoče moje veselje do teka izhaja prav iz tega, ker, ko tečem, poizkušam uživati. Ali sem pripravljena svoje "trimčkanje" zamenjati za resne treninge? Kako že, želja po napredku ni dovolj...
Mogoče bom to tuhtala med jesenskimi teki, ko si bom v glavi postavljala nove cilje. To sem v bistvu počela že ta teden. Celo poletje sem se sicer prepričevala, da še vedno tečem, kolesarim in veslam, predvsem zaradi sebe, ampak zdaj vidim, da so bili Jekleni vedno prisotni nekje v ozadju moje glave. To sem videla že takoj na prvem teku po triatlonu. Noge so bile lahke, korak dolg, dihanje pa sproščeno. Čist jutranji užitek v Crngrobu! To je to! Glava pa takoj polna novih idej!
"jeklene mame" so doživele kar presenetljiv odziv in odločile smo se, da projekta ne bomo opustile in se skupaj pripravljale še na kakšen športni izziv in pri tem opozorile na tiste prave male borce , ter poizkusile nabrati še kakšen evro za nedonošenčke.
Tudi zaradi tega jesen ne bo minila brez tekmovanj; po uplezavanju na Kalymnosu, me čaka zdravniški tek po Rožniku, potem pa polovička na Ljubljanskem maratonu in morda lov na osebni rekord?
Vmes pa predvsem veliko tega...
Sem se odločila, da bom najprej zagreta na strokovnem področju :-) tek naj pa kar ostane za sprostitev!
Lepo po vrsti; še en vremensko fantastičen dan je bil in tudi razpoloženje je bilo pravo. Malo me je motilo le to, da utrujenost v zadnjih dneh kar ni in ni hotela stran.
Najprej veslanje, ki je še mene presenetilo. Jeklena mama Lucija in jaz sva ena za drugo prišli iz jezera, počutila sem se močno in prav veselila sem se naslednjih disciplin. Letošnja novost, z kasnejšim štartom štafet, se je izkazala za odlično. Jezero je bilo ob štaru prav presenetljivo mirno in tudi občutek, da sem blizu najhitrejšim je dober.
.......
Nadaljevanje pisanja pa je sledilo šest dni in pet jutranjih tekov kasneje, ko vtisi niso bili več tako burni.
Nazaj k Jeklenim. Na kolesu sem sledila Ljubotu in bila kar dolgo v ženskem vodstvu, potem pa me malo pred Uskovnico prehiti najprej Teja, za njo pa v šusu še Ajda in Valentina. Če te punce, poleg vsega, še lepo pozdravijo in te vprašajo, kako je šlo veslanje, se moraš počutiti rahlo nemočnega in priznam, da sem se v tistem trenutku vdala v poraz. Kar ni bilo več prave motivacije in od menjave naprej je šlo bolj za užitek. Nasmehi in zahvale za navijače ob poti, na koncu pa pričakovano veselje, ki pa vseeno ni bilo tako sladko, ker sem takoj vedela, da bi lahko iz sebe stisnila več.
Vprašanje, ki mi gre po glavi je, ali sem tega sploh sposobna? Ali bi se bila pripravljena boriti do konca, kot se je za zmago, jeklena mama Teja? Mogoče moje veselje do teka izhaja prav iz tega, ker, ko tečem, poizkušam uživati. Ali sem pripravljena svoje "trimčkanje" zamenjati za resne treninge? Kako že, želja po napredku ni dovolj...
Mogoče bom to tuhtala med jesenskimi teki, ko si bom v glavi postavljala nove cilje. To sem v bistvu počela že ta teden. Celo poletje sem se sicer prepričevala, da še vedno tečem, kolesarim in veslam, predvsem zaradi sebe, ampak zdaj vidim, da so bili Jekleni vedno prisotni nekje v ozadju moje glave. To sem videla že takoj na prvem teku po triatlonu. Noge so bile lahke, korak dolg, dihanje pa sproščeno. Čist jutranji užitek v Crngrobu! To je to! Glava pa takoj polna novih idej!
"jeklene mame" so doživele kar presenetljiv odziv in odločile smo se, da projekta ne bomo opustile in se skupaj pripravljale še na kakšen športni izziv in pri tem opozorile na tiste prave male borce , ter poizkusile nabrati še kakšen evro za nedonošenčke.
Tudi zaradi tega jesen ne bo minila brez tekmovanj; po uplezavanju na Kalymnosu, me čaka zdravniški tek po Rožniku, potem pa polovička na Ljubljanskem maratonu in morda lov na osebni rekord?
Vmes pa predvsem veliko tega...
Sem se odločila, da bom najprej zagreta na strokovnem področju :-) tek naj pa kar ostane za sprostitev!
Komentarji
Objavite komentar