Toleranca in prilagodljivost

Takšne misli mi gredo po glavi že cel teden in so se nadaljevale tudi med današnjim, v belo obarvanim, jutranjim tekom...

...Čeprav sem po naravi izrazito pozitiven človek, sem kar pogosto žalostna zaradi drugih ljudi in njihove slabe volje. Preveč je nestrinjanj. Preveč je prehitre kritike. Včasih imam občutek, da ljudje samo čakajo na napako drugih, da se potem lahko nad tem jezijo in vse spravljajo v slabo voljo.
Tudi sama se pogosto ne strinjam z dejanji ljudi okoli sebe in se mi zgodi, da me nekaj prehitro vrže iz tira. Ampak skoraj vedno za tem pride en tak občutek slabe vesti: "Mogoče jim pa nisem dala dovolj časa? Poskušaj razumeti zakaj je tako." Ker, ko se kasneje postavim v njihovo vlogo, jih na nek način razumem in mi je hudo.
Močno smo si različni in to moramo razumeti. Tudi, če bi sami v podobni situaciji ravnali na drug način. Moje delo je povezano z različnimi ljudmi in vedno bolj ugotavljam, da vsak človek razmišlja malo drugače in to je potrebno razumeti.

Tolerance nam manjka. In prilagodljivosti.
In privoščljivosti; veselja za ljudi okoli nas. In potrpežljivosti.

Na napakah se učimo in vsak občutek slabe vesti, mi daje vedeti, da nisem ravnala čisto prav. Še vedno se mi zdi, da odraščam in napak je vedno manj, zato pa več dobre volje.
Nismo središče celega sveta, ampak samo svojega sveta. In ne moremo pričakovati, da bo vse tako kot želimo in da se bodo vsi ravnali po naših pričakovanjih. Treba je dati prostor tudi drugim "svetovom" v našem svetu. In nimamo vedno čisto prav, čeprav se nam včasih tako zdi. Fino se je tudi učiti iz izkušenj z drugimi.

Vendar v mojem idealnem svetu, bi vsi razumeli drug drugega. In bi se drug drugemu tudi malo prilagajali. Mogoče bi bilo zaradi tega manj slabe volje in bi delali tudi manj napak. In ker si vsak sam ustvarja svoj svet, bom delala na tem, da bo čim bližje idealnemu;-)